Velikost besedila

Maksim Sedej ml.

Kdor hodi v naravo, mora verjeti v človeka

Tako pravi akademski slikar Maksim Sedej ml., ki se je vabilu na klepet prijazno odzval. Zanj je, kot pravi, narava intim­na stvar, del duše. Zato tudi ne preseneča, da je zaljubljen v drevesa, pa naj bo to breza, lipa, hrast ali bukev. Drevesne krošnje pa sicer spominja­jo na polna pljuča, na dihanje. Maksim Sedej ml. pozna tegobe astme, ki zna sedeti v zasedi in izbruhniti v določenem trenutku. Pri lajšanju tegob mu pomaga žena Anka, zdravnica, sam pa pri svojem delu, slikanju, zara­di občutljivosti uporablja zaščitno masko.

Vedno ga je in ga še danes zanima - vse. Veliko se je naučil od svojega očeta in vzornika, prav tako slikarja, Maksima Sedeja st. Sam je bil vedno kritičen, a je to s posledicami vred vzel v zakup. Svoja razmišljanja o umetnosti in življenju je pred dvema letoma strnil v knjigi Štirje obrazi duše, ki jo je izdal v samozaložbi. Ljubi ustvarjalno svobodo, rad odkriva nove stvari in se zna od srca nasmejati.

Za vas pravijo, da niste le izviren umetnik, ampak tudi filozof. Svoj notranji del naj bi nekako »pode­dovali« po očetu, profesorju Maksimu Sedeju st., ali pa se je tudi on česa naučil od vas?

Beseda filozof je strogo profesionalna. Filozofi so učenjaki z ustrezno izobraz­bo. Če pa se človek česa resno loti, recimo umetnosti, si mora priboriti in izboriti najširšo izobrazbo in vedenje o svetu. Stanju sveta. Vse to potem ob intuiciji, talentu, delu in zgodovinskih okoliščinah da lahko velike rezultate. To se mi je usidralo v zavest in dokaj hitro sem imel srečo, da sem se seznanil s somišljeniki, takrat pomembnimi, a redkimi ustvarjalci in učenjaki z lastnim mnenjem. Vsem njim in svojemu očetu se moram zahva­liti za upanje in to, da sem v tistem oko­lju zdržal pokonci. Nepozabne spomine imam tudi na srečanja - »simpozije«, ki smo jih imeli na najinem domu v 60. letih minulega stoletja, na katerih smo svobod­no razpravljali in filozofirali. Takrat seve­da to ni bilo najbolj zaželeno.

Ste od nekdaj vedeli, da hočete biti in boste slikar ali vas je prite­govalo še kaj drugega?

Zanimalo meje in me še danes vse. A kot pravijo, me je potegnilo prav tisto, v kar sem gledal iz zibelke - to pa je bil moj oče pri slikanju. Poleg tega, da je slikal čudovite stvari, sem ga kasneje občudo­val tudi zaradi njegove izjemne rahločut­nosti. Bil je pravi aristokrat. Oče je bil iz­jemno umirjena in dostojanstvena oseb­nost, če ga je kdo užalil, tega nikoli ni zameril ali se maščeval. V tem pogleduje bil enkraten.

Jaz pa se »nisem pustil«. Nisem bil sicer »upornik brez razloga«, saj v tistih časih skoraj ni bilo razloga, da se pošten človek ne bi uprl. Zato sem bil vedno kritičen, kar pa ni bilo zaželeno in sem pač po­sledice prevzel nase. Črna pika, ki sem jo dobil takrat, me spremlja še danes. Cen­zura je skoraj enaka kot takrat.

Povedali ste mi, da ste astmatik in da ste astmo dobili pravzaprav povsem po naključju.

Da, prav zato se mi je zdelo prav pove­dati kaj iz svojih izkušenj kot astmatika. Astma in pljučne bolezni so bile v naši družini prisotne po obeh vejah. Po mami­ni strani je imela moja babica hudo ast­mo, po očetovi pa so bile doma pljučne bolezni. Moj stari oče je bil rudar v Šleziji in moj oče je podedoval hud bronhi­tis. Imel je tudi TBC. Očetova mati pa je kot zavedna Slovenka hodila rojevat otroke domov v naše kraje.

Toda - astma je v zasedi in se pojavi v določenem trenutku. Meni seje to zgodi­lo po trčenju leta 1980. Takrat me je te­žak tovornjak s priklopnikom zadel v av­tomobil, odtrgal vrata in izmaličil vozilo, čeprav sem se mu uspel vsaj delno izogni­ti na travnik. Na srečo sem bil privezan. Poka oziroma trušča razbite pločevine takrat nisem slišal zaradi pretresa možga­nov. Po treh mesecih sem neke noči za­slišal gromozanski tresk, ki je bil vtisnjen v mojem spominu. Po tem se je astma pojavila čez noč in vedno težje sem dihal. Že najkrajši sprehod me je upehal, da o hoji po stopnicah niti ne govorim. Večkrat so me tudi sredi noči z rešilcem odpeljali na Golnik, in to kljub temu, daje soproga, kije zdravnica, storila vse, kar seje takrat vedelo o zdravljenju astme.

Ste se kdaj zatekli tudi v druge vode?

Po nasvetu zdravnice sem na Kliničnem centru opravil kuro z akupunkturo. Po tem in novih zdravilih, s katerimi je bila moja žena vedno na tekočem, se mi je astma umirila in jo zdaj z zdravili tako vzdržujeva (z ženo), daje skoraj ne obču­tim več. Vendar sem še vedno občutljiv na pastelni prah, slikarska in tiskarska topila ter barve in pa mrzel zrak, tako da pri svo­jem delu uporabljam zaščitno masko.

Morda je vprašanje neumestno, a kljub temu - ste kdaj kadili?

Kadil sem do leta 1974.

Ste bili strasten kadilec?

Da, sem bil. Tako nekako okoli 40 cigaret na dan. Zdaj pa že trideset let ne kadim. Pri odpravi te zasvojenosti mi je bila v veliko oporo žena in pa močna volja.

Torej ste zavestno nehali kaditi pred avtomobilsko nesrečo?

Da, kakih šest let prej. Zavedel sem se tudi, da zastrupljam tudi lastno ženo, in stanovanje je smrdelo kot po zažganih cunjah. Prav neprijetno.

Kaj vam pomeni narava?

Narava je zame intimna stvar, del duše. Brez nje ne morem. In iskati čudež, je neumnost: čudež je to, da smo. Človek prek znanosti spozna začetek in konec stvarstva. Vendar je stvarstvo mnogo večje in mogočnejše, kot si ga lahko predstavlja celo znanstvenik. Spoznava­nje stvarstva in vera sta le dve od mnogih dimenzij stvarstva.

Se vam zdi, da Slovenci znamo ceniti darove narave?

Da, to je namreč značilno za vse Slovane. Zato znamo tudi Slovenci te darove ceni­ti.

Vam je katero drevo posebej pri srcu?

Posebej so mi pri srcu drevesa, kot so breza, lipa - ki je sploh slovanska značil­nost - in hrast. Prav tako pa imam rad bukev, ki je evropskega porekla, raste pa predvsem v tevtonskih gozdovih. Vedno in povsod pa se zavzemam, da bi bil gozd nasploh tak, kakršen je bil v prvotni obli­ki: torej poln živali in življenja nasploh. In vsak, kdor hodi v naravo, mora verjeti v človeka.

Kaj bi nam povedali za konec?

Geslo društva Zdrav dih za navdih je spodbuda in odgovornost, da bi pljučni bolniki v kar se da veliki meri, pa tudi ob pomoči svojcev, poskrbeli zase. Pri na­slovu revije me je »zbodlo« v oči zlasti to, da je za nas, astmatike, ta »zdrav dih za navdih« nekaj zelo pomembnega - vendar pogrešam tudi zdrav »izdih«.